ZANIMIVOSTI

O ZLATOROGU IN PASTIRJU JAKI IZ ZASIPA

 

Julijske Alpe danes dojemamo kot pohodniško destinacijo za navdušene planince in alpiniste. V 18. in 19. stoletju pa je ta gorska veriga pri prebivalcih okoliških dolin vzbujala popolnoma drugačne predstave. Veljala je za mistični kraj, kjer so živela čudežna bitja, ki so čuvala zaklade in kamor naj človeška noga ne bi smela stopiti. Čeprav so bili prebivalci Baške grape, Trente, Zgornjesavske doline, Bohinja in Blejskega kota rimo-katoliške izpovedi, so se v svojih predstavah pogosto zatekali k svojim poganskim koreninam. Najbolj se je to odražalo v pripovedkah, ki so si jih v dolgih zimskih večerih pripovedovali v krogu družine za kmečko pečjo. Na območju Trente so si med drugim pripovedovali zgodbo o Zlatorogu:

 zlatorog

Slika 1: Die Zlatorog-Gams, olje na platnu, 1923, Carl Huck (1876-1925). (Umetnino hrani alpski muzej v Innsbrucku).

 

V dolini triglavskih jezer in Komni so nedolgo nazaj bivale vile rojenice, ki so pomagale siromakom v stiskah. Kdorkoli je prišel v njihovo kraljestvo, tega so odvrnile s poti z grozečimi gibi: s plazovi, nalivi ali točo. Te žene so imele čredo belih koz, ki so se pasle na stenah, ki gledajo proti okoliškim dolinam. Prvi v čredi je bil neranljiv kozel z zlatimi rogovi. Pravili so mu Zlatorog. Če ga je strelec zadel, je iz njegove krvi zraslo čudovito zelišče, po imenu triglavska roža. Po zaužitju tega zelišča je Zlatorog v hipu ozdravel.

Le tisti najbolj poučeni pa so vedeli, da Zlatorog svojih rogov ne uporablja samo za postavljanje v svoji čredi. Legenda je trdila, da naj bi rogovje služilo tudi kot ključ do skritega zaklada v gori Bogatin.

Nekega dne je nek trentarski lovec iz napuha streljal na Zlatoroga. Ko ga je zadel, se je žival zatekla do strmih pečin. Lovec mu je sledil in opazil, da se je Zlatorog že naužil zdravilnih zelišč, ki so pognale iz tal prepojenih s krvjo. Poln novih moči se je žival pognala proti lovcu in ga pahnila v prepad. Mlado truplo je drugo pomlad naplavila reka Soča. Takrat so iz njegovih rok iztrgali tudi šopek triglavskih rož.

Vile so s svojimi čredami koz dolino triglavskih jezer za vedno zapustile. Kozorog je iz gole jeze z rogovi razbrazdal pokrajino in iz visokogorskih travnikov ustvari kamnita melišča.  Še danes naj bi se na pobočjih gora poznali sledovi njegovih rogov.

 

Iz zgodovinsko-literarnega vidika je bila druga polovica 19. stoletja prav posebno obdobje. Posebej veliko pozornosti se je namenjalo raziskovanju in zbiranju narodnega blaga.

Pripovedka o Zlatorogu se je v zapisih prvič pojavila v 43. številki Laibacher Zeitunga z dne 21. 2. 1868. Takrat je Karel Dežman objavil pripovedko o Zlatorogu z nemškim naslovom Die Sage von Goldkrickel. Zgodba je bila sicer objavljena v okviru obsežnejšega članka, ki je govoril o Triglavskem ledeniku. Z zgodbo o Zlatorogu je želel Dežman ponazoriti, kako skrivnostni svet med vrhovi vpliva na človeško domišljijo.

Le osem let kasneje se je pravljica o Zlatorogu pojavila tudi v samostojni izdaji kot epska pesnitev. Spesnjena v nemščini in kasneje v slovenščino prevedena pravljica o čudežnem kozlu je postala znana znotraj celotne Habsburške monarhije.  Epsko prepesnitev Rudolfa Baumbacha iz leta 1876 z naslovom Zlatorog: eine Alpensage, bi lahko glede na število ponatisov in naklado izvodov (preko 100 000 enot do 1914. leta) primerjali z današnjo popularnostjo knjig o Harryju Potterju.

 

V svojem raziskovanju za diplomsko nalogo in kasnejše znanstvene članke sem spodaj podpisani naletel na zelo zanimivo dejstvo, ki Zlatoroga povezuje z našo prelepo vasjo. V Literarni pratiki za 1914. leto prevajalec, pesnik in pisatelj Anton Funtek pripoveduje o nastanku Baumbachovega Zlatoroga:

 

Baumbach je iz Trsta pogostoma v vročih poletnih mesecih zahajal na Gorenjsko, zlasti v Mojstrano in na Bled. Tukaj je seveda tudi nabral slovenska imena za osebe v »Zlatorogu«, ki jih je bilo vsekakor treba krstiti. Duhovni svetnik g. Jakob Aljaž na Dovjem mi celo zatrjuje, da je utegnil imeti pri tem določene osebe pred očmi. Kadar je bival v Mojstrani, se je nastanil v znani gostilni pri Šmercu. Tam je služila za natakarico sestra sedanjega nadučitelja Fr. Jegliča na Dovjem, Jerica. Mogoče da je imel Baumbach njo v mislih, ko je pisal prizor, kako se Jerica v krčmi ob soškem mostu lahkotno suče po sobi in streže gostom. Rjava Špela je baje dobila ime po Turkovi Špeli, ki se je kesneje omožila pri Orehovniku v Mojstrani. Kot pastirica je drzna ženska čestokrat kar v coklah hodila na Cmir in na sosednje vrhove. Njen brat je bil lovski pogonič; živi sedaj in ima svojo kočo v Vratih. Za model trentskega lovca pa je utegnil Baumbachu služiti mojstranski lovec in znani vodnik Gregor Rabič, ki je umrl pred kakimi desetimi leti. Visokorasel je bil, moder, molčeč, vedno zamišljen. [...] Tudi stari Jaka je baje vzet iz naroda. To je bil pastir, doma iz Zasipa pri Bledu, ter je prebival v stari koči blizu lovske koče na Krmi.

 

Dejstvo je, da smo na našega pastirja Jaka (ki ga kljub iskanju po arhivih zasipških krstnih in mrliških knjig zaenkrat kot zgodovinsko osebo še nisem našel) lahko upravičeno ponosni. V delu namreč pastir Jaka nastopi v prizoru, ko v svoji koči visoko v Krmi pripoveduje tudi slovenske ljudske pripovedke (o Petru Klepcu, Lepi Vidi in Kralju Matjažu). Lahko torej upravičeno trdimo, da je v Baumbachovi epski pesnitvi prevzel vlogo podajalca ljudskih zgodb in modrosti.

 

 pesnitev

Slika 2: Izsek iz Baumbachove pripovedke: Zlatorog, eine Alpensage (ponatis iz leta 1911), kjer pastir Jaka omenja stare pripovedke s slovenskega etničnega območja.

 

 

Prizorišče pripovedke o Zlatorogu je ostalo nedotaknjeno do današnjih dni, zato lahko vsak uživa v občudovanju narave na enak način, kot ob nastanku pripovedke. Ena od poti do našega triglavega očaka in raja sedmerih triglavskih jezer vodi tudi skozi Krmo, kjer je na tamkajšnjih »zasplanskih« pašnikih najbrž nekoč pasel tudi pastir Jaka. Ko se naslednjič ustavite pri »Prgarci« se spomnite tudi mita o Zlatorogu, ki ga je stari mož najbrž tako rad pripovedoval mimoidočim.

 

Peter Zupan

 

NASTANEK KURIRSKE POTI  MEŽAKLA – BORŠT – HOM, PREKO REKE SAVE DO KARAVANK

 

V začetku marca 1944 se je partizansko vodstvo odločilo, da se trasira omenjena kurirska povezava, ki bo skrajšala zvezo s partizanskimi enotami na vzhodu Karavank pod Stolom. Za to povezavo so bili določeni štirje kurirji:

Jože Lipovec – Pavovc: Mežakla – Zgornje Laze – Boršt

Pretnar Lovro – Bregantov: Podhom – Boršt – Hom

Iztok Tratnik: Hom preko reke Save

Lipovec Jože – Petelinov: od reke Save pod Stol

Trasa poti je potekala: Perniki – Jožnekov rovt – Gomanovo – Trata – Boršt nad konjederčevo domačijo do vhoda v sotesko Vintgar. Nato preko vrha Homa – Pretnarjevega  rovta po grebenu gozda za cerkvijo Katarine – Govčevega rovta do reke Save. Preko noči sta bili na razpolago še dve varianti preko Homa, in sicer skozi kamnolom (štampruh) na Pretnarjev rovt, kjer se je priključila prvi trasi. Tretja nočna trasa je vodila preko južnega pobočja Homa do cerkve sv. Katarine, kjer se je priključila prvi in drugi poti. Po tej tretji varianti je ob koncu vojne hodil Pažbarjev  Jože iz Zasipa, in sicer podnevi ter tako padel pod streli sovražnika. Na tem mestu je njemu postavljena spominska plošča. Običajno je bilo reko Savo treba prebresti na primernem mestu, slečen do pasu z obleko in čevlji na hrbtu. Tam je po vnaprejšnjem dogovoru ob določeni nočni uri na določenem kraju prišlo do srečanja s kurirjem izpod Stola. Zveza je potekala dvakrat tedensko nemoteno do meseca maja 1944, ko so Nemci pod Stolom izsledili kurirsko karavlo in pobili vse kurirje. Za to je bilo potrebno v enem delu traso kurirske poti prestaviti. Nova trasa je potekala od cerkvice sv. Katarine po pobočju preko polja mimo Stegnarjeve domačije naprej pod naseljem Muže kjer je bilo potrebno južno od Piškotarjevega mostu prebresti reko Savo na primernem mestu. Ta zveza je trajala samo do avgusta 1944, ko se je vodstvo odločilo iz varnostnih razlogov povezavo ukiniti in  s tem je bilo konec omenjene kurirske poti, kurirji pa so bili kot borci razporejeni na druge dolžnosti.

Preko Homa, Podhoma in Zasipa je potekala ilegalna zveza s prebivalci vzhodnega dela Bleda in partizanskih enot na Pokljuki in Mežakli.  Kurirji in terenci so bili z vaščani Podhoma in Sebenj dogovorjeni, da s posebnim, na daleč vidnim, znakom opozorijo na nevarnost

Stalna nemška straža je bila pred predorom Podhom in na drugi strani v Vintgarju. Redne so bile vsakodnevne patrulje po železniški progi Jesenice – Bohinj – Primorska. Opazovalnica je bila tudi na Blejskem gradu, od koder so Nemci nadzorovali bližnjo in daljno okolico. Za to je bila potrebna posebna pozornost, še posebno pri kurjenju ognja. Tudi po vodo k studencu je bilo potrebno hoditi v mraku in se izogibati vseh oseb, ki so hodile po Homu. Najnevarnejše in težavno pa je bilo gibanje v okolici centrale v Piškovci ker je bila tam redna straža v nočnem času pa patrulje in zasede. Na eni od teh poti  je bil smrtno ranjen eden od obveščevalcev, ki se je zavlekel v naselje Sebenje. Vaščani so obvestili partizane, ki so ranjenca pozno ponoči našli in ga odpeljali v Zasip na skedenj. Drugi dan so aktivisti pripeljali zdravnika, ki je ranjenca oskrbel, ponoči pa so ga prišli iskat soborci in ga odpeljali v bunker na Laze, kjer je kljub zdravniški oskrbi po nekaj dneh umrl.

Andrej Rekelj

KOZOLCI V ZASIPU KOT ETNOLOŠKA ZANIMIVOST

V študiji “Kozolec na Slovenskem” (iz leta 1931), ki jo je napisal oče slovenske geografije, dr. Anton Melik, je eden izmed zasipških kozolcev naveden kot primer s tipičnim dolgim enojnim kozolcem z lopo na eno brano (stran 10 in slika 7).

Anton Melik – Kozolec na Slovenskem